ČOPS 2009

Čopsova kronologija (z neprijetnim priokusom kumine) (z objektivnega vidika enega od organizatorjev) (se mi je zdelo, da bi bilo zabavno dodati še ene oklepaje) Rad bi napisal, da sem se tistega jutra ob sedmih zbudil, toda to bi bila laž. Kako naj se človek zbudi, če celo noč sploh ne spi, kar gre deloma pripisati izjemni živčnosti zaradi pričakovanja enega prelomnih dogodkov v njegovem življenju, kar naj bi bila izvedba Čopsa, ter deloma nadležnemu celonočnemu mijavkanju šestih mačkov v sosednjem stanovanju, ki ga okupira skupina petih študentk (en maček je mijavkal za dva). Torej tistega jutra sem ob sedmih odprl oči in vstal. V kopalnici pred ogledalom sem se v obupu nesamozavesti še zadnjič poskušal vzpodbuditi z naslednjimi vzpodbudnimi besedami: Zmoreš to! Ti si car! Visok si 186 cm in imaš izklesano atletsko postavo! In ne, Anja ni pustila tebe, ti si njo! ter še, Okus kumine v ustih se bo slej kot prej polegel! Pa ni pomagalo, okus je ostal še dolgo za tem. Oblekel sem svojo gozdno tuniko in se bos odpravil proti avtobusni postaji, v prepričanju da je še premrzlo za sandale. Tudi tokrat me je moje prepričanje pustilo na cedilu, oziroma na nečem kar je bilo bolj podobno situ kot pa cedilu, in vrnil se sem po par belih nogavic ter par superg, ki so zadnji krik mode na Brazilskem polotoku. Ob prihodu na kraj zločina tam nisem našel okrvavljenega trupla, ne skesanega zločinca, temveč le nekaj zaspanih tekmovalcev, ki so se pritoževali, da če bi dve leti nazaj vedeli kako zgodaj zjutraj se bo Čops začel, ne bi niti pomislili na vlaganje tolikšnih naporov v trening in učenje, ter bi raje obiskali sedež Zveze potrošnikov Slovenije, ki se odpre šele ob 10.30 v soboto, v nedeljo pa je zaprt. Počasi je nakapljalo celih 17 tekmovalcev, kar je enakovredno petim ekipam in 68 okončinam. Vodniki smo po abecednem redu bili: Izi, Maruša, Primož, Vid, Zala, Žan. Čas nas je prehiteval, ali pa smo mi njega, ne vem več točno, tako da smo se v nekem trenutku znašli na mestnem prevoznem sredstvu o katerem kroži znana ljudska modrost: Avtobus ni avtobus, če se ne začne na a. Našemu je bilo ime 6B in z velikim nasmehom nas je popeljal pod Dolgim mostom do Brezovice pri Ljubljani, kjer nas je zahrbtno izpljunil še popolnoma neprebavljene, bila je namreč sobota zjutraj. Upam da je še dolgo imel okus kumine v ustih. Sledili smo zemljevidu in v bližini našega cilja oz. štarta srečali gospoda Konja, ki bo kasneje v naši zgodbi ključen člen našega dramatičnega dramskega trikotnika. Za zdaj se nam je zdel še luškan, čeprav je bil velik kot konj. Potem pa se je začelo. Ekipe, od katerih ni nobena imela kompasa (ampak kaj ti bo kompas, če še nagačene črne ovce nimaš), so začele z znano fizično disciplino Vrisovanje, ter nadaljevale z logično-miselno nalogo Topo test, sam pa sem spakiral nekaj vodnikov in se odpravil na otročje lahko progo, ki sva jo s pretkanim vodnikom Vidom postavila prejšni dan. Ob srečanju s Kontrolno Točko sem nanjo odvrgel enega vodnika in lažji za enega vodnika odbrzel proti svobodi, ups, naslednji Kontrolni Točki. Ironično sva s Primožem 20 minut iskala tretji KT, ki sem ga zavezal na neko bukev, za katero sem bil prejšni dan prepričan da je edina oz. ena od redkih, nikoli pa si ne bi bil mislil da smo v bukovem gozdu. Okus kumine v ustih je spet postal intenziven. Med zloveščimi bukvami sva se prebijala do zloveščega potoka, kjer naju je napadel zlovešči potočni tok, mene bi bil skoraj ugonobil, če ne bi bilo zlovešče Primožove roke, ki me je bila zadni hip potegnila na suho. Primož še vedno zanika kakršnokoli védenje o incidentu in hrabrih dejanjih njegove Roke. Hvala Roka! Po Primoževi integraciji z naravnim okoljem okoli četrtega KT-ja, sem ostal sam. Sam z okusom kumine v ustih. Česa takega ne želim nikomur. Še sreča da se nama je kmalu pridružila brhka vodnica Zala, za katero si človek (ali pajek) nikoli ne bi mislil da tako dobro postavlja mine. Debeli kazalec na moji uri ni naredil niti enega kroga in že je zminirala celoten bližnji travnik. En napačen korak in že lahko končaš na zborovanju egiptovskih mlinarjev z okusom kumine v ustih. Do tega trenutka so se v okoliških gozdovih in dolinah izgubljale že čisto vse ekipe. Vrnil sem se na štartcilj in tam srečal Vida, ki je ravno podoživljal Japonsko v 18. stoletju, ne da bi se zavedal svoje okolice in zato sem odigral partijo mikada na njegovem desnem komolcu. Ker je zgledalo da mu ne manjka nič, razen mogoče leve noge in ker me je prezebla Maruša klicala naj jo pride nekdo odtajat (obiskana je bila že s strani vseh ekip in nekaj francoskih upokojencev), sem krenil v hrib proti severu. Če bi prispel le nekaj minut kasneje, bi bilo prepozno. Maruše ne bi bilo več. Proti ciljštartu bi se odpravila sama. Tako pa sva pot nadaljevala skupaj. Ona je nosila prekletstvo prstana, jaz pa sem bil močnejše postave, nižje rasti in pomagal sem ji na vse načine, tudi z objemom. Pomagal sem ji celo ko nama je, po eni strani v želji po prstanu po drugi pa v želji pa tretjem KT-ju, začela slediti ena od ekip. Z veliko zvijačnostjo sva jo pretentala, potem pa se poti ne spomnim več. Naslednji spomin botruje dejstvu, da sem na četrtem KT-ju naredil prvi požirek vode od začetka takoimenovanega ''Čopsa''. Maruša mi je še povedala, da sva na poti srečala celotno njeno družino po očetovi strani, vključno z njeno že dolgo pokojno praprababico, ki ji je ponudila delček svoje zavidljive modrosti: Brez hrušk še Madžar ne pride daleč. To me niti ni presenetilo. Čas je bil 3,5 ure po štartu zadnje ekipe, in meni se je mudilo domov praznovat rojstni dan sosedovega psa, ekipe pa so poniknile v prej omenjenem zloveščem gozdu. S petega KT-ja sem še na hitro skočil nazaj po tretji KT, ki ima zame in za lekarno čez cesto veliko sentimentalno vrednost. V globini gozdu sem naletel na popolnoma zmedeno in dezorientirano kasneje zmagovalno ekipo, ki se še vedno ni pobrala od sunka moje in Marušine zvijačnosti. Srček kot sem, sem jim namignil kje približno se nahajajo in kje se je rodil največji španski pesnik Federico Garcia Lorca. Čas je preskočil in že sem bil nedaleč od cilja, kjer so Zaline članice veselo tacale po luži in blatu konjske maneže gospoda Konja, ki jih je z zahrbtnim nasmeškom opazoval iz svoje druge ograde. Ko se mi je posvetilo po čem tacajo članice in zakaj ima g. Konj tak konjski nasmešek razpotegnjen čez usta, se je okus kumine vrnil. Vedel sem da je prepozno in da je najbolje da sem kar tiho. Še več, sezul sem čevlje in se jim pridružil, da ne bi katera kaj posumila. Takoj me je zadelo 6 kep konjskega d..., mislim blata. Čas je letel, mi pa smo plavali, zato smo pobrali vse kar smo prinesli in še več, ter odjadrali do avtobusne postaje. Sledila je razglasitev rezultatov, ki je še enkrat potrdila klicanje organizatorjev za pomoč kot zmagovalno taktiko na tovrstnih tekmovanjih. Prva ekipa Francoski Rogljiči (prva je bila tudi na vzporednem tekmovanju za najbolj butasto ime, le kdo se še poimenuje po hrani, še posebej pa po francoski?!) je za nagrado prejela čedne geotrikotničke in svinčničke in radirkice in šilčkice, drugouvrščene Zaline članice so prejele nevoščljive voščenke (bile so barvice, vendar fonetično bolj ustrezajo voščenke), najboljša tretja ekipa, konglomerat mojega in dveh Janezovih članov, pa je prejela eno tono napolitank. Ko smo na avtobusu prešteli člane in ugotovili, da jih je spet bolj ali manj 17 in da so pretežno do delno blatni ter zadovoljni, sem v ustih spet začutil močan okus, toda tokrat je bil okus po cimetu.

Avtor: Žan Perko, Izidor Barši

Vsebina