MČ Izlet na sv. Miklavža

V soboto, 12. 11. 2016 smo se odpravili na izlet v Jevnico. Pod uro smo se že ob rani uri zbrali nadobudnih 14 MČ-jev, 5 vodnikov in pomočnica. Uspeli smo priti do pravega perona in se usedli na vlak. Ko pa se je bližal čas, da bi sestopili z vlaka, se vrata le-tega niso odprla. Vodnica Inja je pritiskala in pritiskala gumb na rumenih vratih vlaka slovenskih železnic, kar naenkrat pa je napis "Jevnica" na železniški postaji ostal daleč za nami. "Tabornik se znajde," smo si rekli in tako uspešno prispeli in se izkrcali iz vlaka na naslednji postaji. Kaj pa zdaj? Naj počakamo vlak in se vrnemo nazaj ter osvojimo vrh obljubljenega Sv. Miklavža ali uživamo v neznani dogodivščini? In odločili smo se za dogodivščino! Seveda ne moremo zanikati, da je uporaba tehnologije na tabornikih 100% prepovedana - kaj kmalu nas je vodnik Žiga s svojim GPSom že vodil proti Kamplovem vrhu nad Jevnico. In smo šli! Nasmejani, ker smo uspešno premagali prvo oviro. Med prvim postankom smo pomalicali in pogasili žejo, pridružil pa se nam je tudi nov član - kuža. Člani so bili nad njim navdušeni, prav tako on nad njimi in nič čudnega, začel nam je slediti. Poimenovali smo ga Lessi in brez njega izlet zagotovo ne bi bil tako zabaven. Malo po opoldnevu smo osvojili vrh, kjer nas je pričakal zvonec in knjiga, kamor smo se lahko vpisali. Ker so člani pridno in hitro hodili, smo imeli čas za igro v naravi Capture the flag oz. Capture the rutka. Končni izzid obeh ekip je bil 1:1. Nato smo nadaljevali s potjo proti dolini in kmalu prispeli do železniške postaje, kjer so člani zbrali še zadnje moči in tekali sem in tja za kužkom. "Kaj pa bomo z njim?" so spraševali. "Js mislim, da mora z nami v Ljubljano. Lahko je taborniški pes. "Jaaa, dejmo mu rutko gor!" "Lahko ga pa oblečemo v naše obleke pa rečemo, da je moj sin!" "Maš pa res kosmatega sina..." so se glasili pogovori, a Lessi je odšel neznano kam v trenutku, ko smo se sklicali zbor za na vlak. Na postaji je čakalo še nekaj ljudi, dogajanje pa smo popestrili z 2-minutnim odštevanjem: "120, 119, 118, 117, ..." In dobrih 5 sekund za našo "0!" je vlak prišel. Veselih in utrujenih obrazov smo se tako podali nazaj proti Ljubljani, kjer smo v zadnjem zboru zaključili na tradicionalen način, sej veste: "Hu, hu, hu, Sivi volk je tu!"

Za fotografiranje je, kot že zadnjih par let, tudi na tem izletu poskrbel naš Žiga, a v soboto bi lahko kar nekaj članom podelili veščino fotografa; otroci so si namreč navdušeno podajali fotoaparat, galerija slik pa še nikoli ni imela toliko imen fotografov.

Avtor: Žiga Debevc, napisala Maša

Vsebina